Pred dvanjastimi leti sem stopila na pot duhovnega popotovanja, v želji, da spremenim sebe in s tem spremenim svoj svet. In mongo let sem živela v napačnem prepričanju, da če delaš na sebi, se ne jeziš. Ker si duhoven, pač nisi negativen, redno meditiraš ali vadiš jogo ali katero koli drugo tehniko, ki jo izvajaš potem pač nimaš čustvenih izbruhov? Vse to pričakuješ sam od sebe in pa tudi vsa tvoja okolica. In tako živiš v zmotnem prepričanju, da je jeza nekaj slabega, da je v življenju, ko postaviš svoje meje, nekaj slabega, da ko odkloniš osebo, ki te je že nekajkrat izneverila, nekaj slabega.
Venadar VSE to preprosto NI RES. Ko so v moje življenje stopile frekvence Ponovne povazave, za kar sem neizmerno hvaležna in ko sem resnično doživela svoj notranji mir in iz njega začela tudi delovati, sem spoznala: Živimo v tretji dimenziji, živimo v svetu dualnosti, obstaja jing in jang, moški in ženski princip, obstja Dan in Noč in tako tudi znotraj nas obstajajo različna čustva, ki so po nekih normah z negativnim ali pozitivnim predznakom. In jeza vsekakor po teh normah ni obarvana belo, nima pozitivnega predznaka, pa čeprav je zdravo tudi izraziti iz sebe; čustva takšna ali drugačna, bolje kot jih pomesti v nek skrit kotiček znotraj nas in se vesti, kot nas to ne prizadane, saj mi hodimo po duhovni poti, smo »razsvetljeni«. In če nas nekdo udari na levo lico mu naj nastavimo še desno... Tako veliko ljudi, ki dela na sebi, ko se v nekih momentih življenja razjezijo postanejo globoko razočarani nad sabo, ugotovijo, da samo pol urna meditacija na dan ni dovolj in jo povečajo še na popoldansko in večerno... povečajo količino vadb joge ali pa k že znani energetski tehniki dodajo novo, preberejo še ducat knjig in iščejo odgovore, kako bi končno le to odpravili iz sebe.
Ampak če pogledamo drugače, uvidimo, da ravno zato, ker delamo na sebi se znamo soočati s svojo jezo, znamo jo pogledani še iz drugega vidika. Jeza nam omogoča, da se postavimo zase, da znamo reči NE, ko nekdo želi manipulirati z nami ali nam stopi na prste. Z svojo jezo zaščitimo svojo dušo, ko jo nekdo ogroža. Torej naslednjič, ko vas »popade« jeza razmislite od kje izvira, od kje prihaja.. ali vas je prevzela, ker se je morate naučiti obvladati ali pa jo je vaša duša poslala vam v bran.
Ko to spoznamo, se zavemo, da enostavno NE SMEMO pustiti, da drugi hodijo po nas, saj tako teptajo in uničujejo našo notranjo Luč, našo Svetlobo.
To sem spoznala tudi sama, da jeza ni tisto česar bi se morala sramovati, zaradi česar bi morala sebe obtoževati in biti prizadeta, da se s svojo »sveto« jezo pravzaprav ohranjam v svoji Svetlobi. Ni me več strah, le ko pridem do takšnega momenta v življenju si dovolim prisluhniti; od kje je prišla, kje je njen izvor, ali mi želi kaj sporočiti ali pa je zgolj stopila meni v bran.
Albina Bosilj Cekuta