G: +386 (0)41 344 904
E: povezani@zivimopovezani.si

 

Višja oblika sebe - JAZ SEM

Obstaja nekakšen lasten vir univerzalne ozaveščenosti, ki prevladuje nad vsem v življenju. Nekateri doživljamo »JAZ« kot svojo najvišjo obliko nature; spet drugi eksternalizirajo »JAZ« in jo imenujejo bog ali nekaj »tam zunaj, nad nami«. Ta »Nekdo« je bil skozi čas opisan z mnogimi imeni: Vir življenja, Bog; Jehovan; božanskost, Glas, polje, ničelna točka, Sveti duh. Ali dokončna realnost, Centralno sonce, in na veliko drugih imen. Ko »JAZ« personaliziramo, to pogosto imenujemo »moja višja oblika sebe«. Vendar, resnica je, da obstaja ena sama oblika »JAZ«, ki se manifestira v vseh. To je tista oblika »JAZ SEM«, ki vidi skozi tvoje oči. Ta isti »JAZ SEM«, ki povzroči, da ti bije srce, ta isti »JAZ SEM«, ki je ustvaril galaksije in tudi tisti »JAZ«, ki je ustvaril cvetlice na vašem vrtu ali lepotno pego na vašem obrazu. Ta isti »JAZ«, ki je prav tako prisoten na Aljaski, v Avstraliji, na Jupiterovih lunah, galaksiji Andromedia, v Evropi...kakor je prisoten v naši dnevni sobi, na bučni veleslalomski tekmi, ali v tišini male podeželske cerkve. Razdalja je irelevantna. »JAZ SEM« je eden in isti povsod. Ne moremo ubežati pred »JAZ« (pa ne da bi tudi želeli).

Veliko kapljic, eno morje

Predstavljajte si, da skupaj stojimo v plitkih vodah Jadranskega morja, tu v Piranu. Vsak zajame polno dlan vode. Recimo, da dlan vode prestavlja »Albino«. In pogledamo vzolž obale in opazimo, da vsak posamezen človek  zajema vodo v svojo dlan in da vse tiste dlani predstaljajo »Tanjo, Marijo,Rudija, Bora..itd. In medtem, ko bi si vsak zamišljal, da je to njegova voda, je resnica ta, da je to »ISTA« voda, »ISTO«   morje. Razlika je le v tem, da to vodo držijo različne dlani.

In tako je razlika v rokah-dlaneh in ne v vodi. Na enak način so razlike, ki jih vidimo med nami v naših telesih in mislih, in ne v izvoru, ki da vsakemu od nas življenje. Tukaj leži izziv, kjer se nahaja tančica, ki loči iluzijo od prebujenja. Tu se nahaja skrivnost življenja. Odvisno od tega, kam je usmerjena naša pozornost. Vse do sedaj je indentifikacija z razumom in telesom prevladala. Tako kot »zajemanje morja z rokami«. Podoba, ki jo identificiramo s fizičnim telesom, z mislečim in čustvenim umom ter mislimo, verjamemo in razglašamo svetu, da SMO vse to; Jaz sem vzgojiteljica. Jaz sem medicinska sestra. Jaz sem oče. Jaz sem srečen. Jaz sem nesrečen. Sem slovenec. Sem evropejec. Sem katolik. Sem napreden. Sem konzervativen. Sem brez denarja. Sem bogat. Sem debel. Sem suh. Sem veren. Sem zavarovalni zastopnik. Sem najstnik. Sem upokojenec (/a-ca-ka), itd....

Toda resnica je... mi nismo vse to, kar smo zaznali ali opisali, kot tudi nismo zelen pulover ali par kavbojk in superge, ki jih imamo na sebi. Bili bi nekako nori, če bi se postavili pred ogledalo in si prepevali:« jaz sem moj najljubši zelen pulover, sem tistih 5 kg maščobe, ki se oklepa okoli mojih bokov, sem svoja neurejena frizura. Če bi nas pri tem kdo slišal, bi nas poslal v norišnico. Vendar, ko nas nihče ne opazuje, počnemo ravno to, to tudi verjamemo. Lahko bi temu rekli; »naš pogled v ogledalu molitve.« Resnica je, da ta naš »JAZ SEM« nizamo oziroma na takšen način povezujemo vse od rojstva. Z vsakim minevajočim letom, dosežkom, porazom, izbiro, dogodkom, napredovanjem ali spremembo telesa, dohodka, zaposlitve, partnerstva... dodajamo samo temu nizu: »Sem poročen, sem ločen, intelegenten, bogat, 15 kg pretežak, uspešen, lepo oblečen, dober igralec tenisa, politično napredujoč... Tako smo skozi čas čisto izgubljeni v tem labirintu naših dnevnih »molitev pogleda v ogledalu«, da smo skoraj izgubili predstavo o tem kdo, ali kaj, ali zakaj.... SMO. Preprosto odskakujemo z opisov tako kot žogica za pink ponk odskakuje na mizi. Boing, boing, boing....

Pa vendar, če imamo srečo....

.... nas nekega dne, v trenutku tišine, na neko pozno nedeljsko popoldne, ko sonce že počasi meče dolge sence in strmimo skozi okno stanovanja in je svetloba, ki lovi liste drevesa na vrtu, ravno pravšnja, prevzame trenutek notranjega miru. Takrat naše misli utihnejo in se spustijo v naše srce in za nekaj trenutkov se čas ustavi. In v tistem trenutku se zbližamo, glava in srce se sinhronizirata, ključ se zavrti in odpre se pot, kakorkoli je že ozka. In »naš Višji Jaz« prodre skozenj.

Kot skozi odprtino med oblaki prodre svetlikajoče modro nebo. »JAZ« se prikaže. Ironija je seveda v tem da je, tako kot modro nebo, tudi »naš višji JAZ« vedno prisoten; mi naš ego-jaz je tisti, ki ni prisoten. Ker mi smo prezaposleni z iskanjem svojih misli, čustev in na stotine drugih izbranih identifikacij. Naše misli se podijo naokoli, klepetajo, kakor sto lačnih opic, »JAZ« pa je čisto tiho, miren in negiben. »Naš višji JAZ« je vedno tu, je vedno doma za nas, je vedno prisotno modro nebo a vendar se mi osredotočamo na oblake. »JAZ« je vedno prisotno v morju, mi pa polagamo pozornost, na tisto malo vode, ki jo držimo v rokah.

In ko se uspemo povezati z našim Najvišjim JAZ-om, se zavemo, da je točka 0 – ničta točka, tisti kraj kjer moramo biti. Poglejte si podobo galaksije, školjke, vrtnice, prstnega odtisa. Ta »osrednja točka« nosi ključ in tisti »JAZ«, kateri v resnici smo, je »osrednja točka«. Če bi lahko živeli iz te točke, bi bili tako prijetno omamljeni kot ekstatični mistik.

Ponovna povezava je tista, ki nas popelje na pot do boljšega ravnovesja... in do  nas samih, našega bistva. Spomni nas, kdo v resnici mi smo. Povrne izgubljeno celostnost – jasen odsev vira, osvobodi naše telo strupov in očisti misli... da božanska energija spet teče po našem telesu. Poveže nas s popolnostjo Univerzuma in .... nas nekega dne, v trenutku tišine, na neko pozno nedeljsko popoldne, ko sonce že počasi meče dolge sence in strmimo skozi okno stanovanja in je svetloba, ki lovi liste drevesa na vrtu, ravno pravšnja, prevzame trenutek notranjega miru. Takrat naše misli utihnejo in se spustijo v naše srce in za nekaj trenutkov se čas ustavi. In v tistem trenutku se zbližamo, glava in srce se sinhronizirata, ključ se zavrti in odpre se pot.....