Izstopimo iz začaranega kroga, da se ne igramo več te igre

Ste si kdaj rekli:” Ne grem se več te igre!” Tudi sama sem pred časom prišla do situacij, ki so mi dajale vedno nove prepoznave… in sem se odločila: “Ne igram se več te igre!” Ko se pri sebi odločimo, v svojih globinah, ko smo iskreni do sebe… potem se dogodki začnejo odvijati sami od sebe, skoraj prav nič ne potrebujemo storiti, vse se odvija nekako samo po sebi. Daleč od tega, da nas neke stvari še vedno ne prizadanejo, ampak mi gremo naprej, odločili smo se:”Ne igramo se več te igre!”

V Celestinski prerokbi so omenjene štiri drame, ki jih v življenju vse prepogosto igramo. Potrebno jih je prepoznati in se zavestno spustiti v globine čustev in spoznanj. Potrebno je zaupati in vztrajati. Ni lahko. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da si pogosto na tem ,da bi vse spustil iz rok in odkorakal stran. Vendar je to najlažje narediti. Veliko težje se je obrniti vase po razlago. A vsi odgovori so v nas samih! Nihče drug ni kriv, potrebno je iti vase in poiskati svojo pravo resnico. Vsak ima svojo izkrivljeno resnico, ki jo tako radi ponujamo drug drugemu.  In to si je najtežje priznati, ker tako boli. In tukaj se začne začarani krog iz katerega lahko izstopimo le tako, da se ne gremo vec te igre. Da se predamo in odpustimo sebi.

Druga past, v katero se ujamemo, je da ne prepoznamo, da vsak rabi svoj prostor, da se moramo naučiti biti sami v svoji samoti, delati stvari, ki jih imamo radi in da znamo to podeliti, ko pridemo   zopet skupaj. Ko upoštevamo svojo samoto, smo lahko takšni, kakršni smo. Potem nismo odvisni od drugih in vendar se lahko predamo. Nismo podrejeni temveč enakopravni in skupaj se lahko smejimo, igramo in uživamo kot majhni otroci. Razmislite, kje so vaša boleča mesta, pogovorite se, dovolite si odpreti in poiščite skupno povezanost, naj bo to partnerski, prijateljski ali odnos s sodelavci.
Smo v času, ko se dve enaki polovici združujeta v Enost. In tako kot zunaj se vse dogaja tudi znotraj, na vseh nivojih. Ti prehodi znajo včasih biti boleči in vendar potrebni, če želimo izboljšati kakovost svojih življenj. Vem, da vsaka sprememba zunaj prinese izziv, s katerim se moraš soočiti znotraj. To je globina - kjer dajemo sebe, cele, takšne kot smo z vsem hrepenenjem po polnem življenju, ki ga premoremo. Ko podarimo pesem, melodijo, frekvenco 333… To je največji dar.

Bodite pogumni, vztrajni in nikoli, nikoli ne izgubite upanja, kajti vedno se najde pot do samega sebe, zavedajte se, da v sebi nosite vrtnico, v svojih globinah za stotimi lističi skrito dišečo in opojno esenco Enosti.

Albina Bosilj Cekuta